Kje pa vas čevelj žuli...

SIMON PERČIČ, dirigent/umetniški direktor, Nova Gorica 
http://glasbenikongres.si/pogledi-ustvarjalcev/10-pogledi-ustvarjalcev/13-simonpercic

Kot lahko uvidimo, se kultura dogaja med ljudmi samimi – naj bo za utrjevanje etnije ali za njeno poveličevanje. Kot narod z mlado državo se naj bi Slovenci zavedali pomena in privilegija biti (in obstati) narod s svojo lastno državo.

Tu samoumevnosti ni. Kultura se namreč ne samoproducira, kot si nekateri lahkoverno zamišljajo. Skupek tradicije, inovacij in vlaganja v konstantnorast je recept velikih, ki ravno zaradi tega postajajo še večji. Sama genetika v tej igri ne igra glavne vloge.

V RS imamo strukturo kulturnih domov, ki dobesedno “prodajajo” kulturne dobrine. Ne ozirajoč se na kvalitetno domačo produkcijo, se pod krinko kvalitete le-to skorajda povsem ignorira. V resnici pa tako ravnanje spodbujata predvsem nevednost in bojazen pred izgubo dragocene mesečne mezde.

Slovenske kulturne domove so gradili oz. financirali prebivalci sami, nekateri oz. po večkrat tudi udarniško, zavedeni, da jih gradijo zase in za svoje bodoče rodove. Povprečni kulturni domovi v RS po večini zaposlujejo kakšen ducat ljudi, ki bi s svojim bolj profesionalnim pristopom morali domačemu glasbeniku oz. kulturniku biti v oporo, okno v svet, vez do publike – a to niso.

Podobno je z JSKD-ji, katerim lokalne skupnosti namenijo na stotine tisočakov v zameno za gonilo samega kulturnega razvoja kraja. Zaradi lastne potrate, neumetniškega vodenja in fiktivnih projektov se velikopotezne JSKD institucije ugrezajo v svojemneznanju in nekompetencah.

Mladi glasbeni ustvarjalci po 20 letih samostojne Slovenije še vedno nimamo urejene osnovne platforme za lasten umetniški razvoj. Temeljita revizija delovanja in namembnosti obojih institucij je spričo tega zelo potrebna.

Naše društvo NOVA iz Nove Gorice, v okviru kateregadeluje preko 150 članov in obsega 15 komornih zasedb (med največje sodita big band in simfonični orkester), organizira letno preko 80 koncertnih dogodkov. Ker ne bi rad poudarjal le števila oz. kvalitete le-teh, naj povem, da je najpomembnejši faktor delovanja tovrstno aktivnih društev izredna fleksibilnost, prilagodljivost, mobilnost, inovativnost, nadgradnja ustvarjalnosti mladih gojencev glasbenih šol, glasbeno šolanje ter strokovno in pedagoško delo domačih in tujih pedagogov in dirigentov. Prvenstveno je ustvarjanje, šele nato konzumiranje kulture.

Seveda bi s tesnim in plodnim sodelovanjem z omenjenimi institucijami lahko sproducirali veliko kvalitetnejši in kvantitativno obsežnejši program, saj ima naše društvo široko moralno podporo in zagnane člane, ki brez plačila opravljajo vse potrebne funkcije. V vsako organizacijo projekta, ki ga organizira specifično društvo, člani vanj vložijo svojo energijo in strokovno znanje.

Praviloma takšni projekti daleč presegajo kvaliteto, smiselnost, finančno rentabilnost in prostorsko umeščenost določenega projekta. V javnosti (in verjetno tudi znotraj političnih elit) institucije zvenijo kot varno in urejeno polje. Institucije (in država)naj bi poskrbele za minimalni prag ter usmerjale sam 
tok kulturnega dogajanja, v prid domači ustvarjalnosti in razvoju kulturnega trga – a tega ne počno. S stališča večine kulturnih delavcev so te inštitucije le veliki porabniki proračunskega denarja.

Metanje peska v oči. Je to res dovolj? Odkljukane pri politikih in domnevno delujoče po evropskih standardih: naši kvalitetni mladi umetniki pa popolnoma nekonkurenčni izven meja. In rezultat? Omenjene institucije poleg vsega netransparentno delujejo. Njihovo delovanje je v tem pogledu monopolno, ne odgovarjajo nikomur, še najmanj pa tistim, za katere obstajajo. V svojih razpisih (razpolagajo z državnim denarjem) se sredstev ne dodeljuje tistim, ki jih potrebujejo za dvig kvalitete in zdrav razvoj glasbenega trga.

Naj navedem še čisto konkreten lastni primer: zaradi spornih internih komisij Ministrstva za kulturo sta naša projekta Orkesterkamp in Svirel, ki ju že 9. leto pripravlja društvo UPOL, vedno zavrnjena z nestrokovnimi obrazložitvami. Omenjena projekta združujeta na letni ravni preko 900 nastopajočih glasbenikov, v skupnem trajanju 35 dni, kar jih uvršča med edinstvene oz. največje projekte te vrste v osrednji Evropi.


Čas je za inovacije.